Začetki kristalografije

Začetki – opisna kristalografija, kot del mineralogije od sredine 19. stoletja – samostojna veda predpostavka – pravilne oblike kristalov so posledica notranje urejenosti: Johannes Kepler (1619), Robert Hooke (1665), Christian Huygens – dvolom kalcita(1690) 1669: Nils Stensen predpostavi prvi kvantitativni zakon kristalografije – zakon o stalnosti kotov (na osnovi merjenja kotov med ploskvami kristalov kremena) 1774: Abbé Réné-Just Haüy postavi drugi zakon kristalografije – zakon o racionalnih indeksih (zaradi popolne razkolnosti imajo drobci enake oblike kot prvotni kristal kalcita → kristal je sestavljen iz številnih identičnih paralelepipedov) 1839: W.H. Miller vpelje metodo analitične geometrije in predlaga sistem oznak, ki je v uporabi še danes 1817 je nemški mineralog C.S. Weiss vpeljal podoben sistem oznak (Weissovi parametri) 1849: Auguste Bravais postavi postulat, ki predstavlja osnovo kristalografiji, t.i. BRAVAISOV POSTULAT.