SEARCH
You are in browse mode. You must login to use MEMORY

   Log in to start

Biologija- celice


🇸🇮
In Slovenian
Created:
Biologija- celice


Public
Created by:
Nina_malina


0 / 5  (0 ratings)



» To start learning, click login

1 / 25

[Front]


Katera celica je to? Značilnosti te celice,
Katera celica je to?
Značilnosti te celice,
[Back]


Bakterijska, nima jedra Bakterijska celica vključuje tri obvezne strukture: citoplazmatsko membrano, ribosom in nukleoid. Od membrane na zunanji strani je več plasti. Še posebej je tu sluznica, kapsula, celična stena. Poleg tega se od zunaj razvijejo različne strukture površine: villi, flagella. Citoplazma in membrana sta združena v konceptu "protoplasta". Bakterijska celica z vso vsebino je iz zunanjega okolja omejena s pomočjo membrane. Znotraj, v homogeni frakciji citoplazme, so beljakovine, topna RNA, substrati za izmenjavo reakcij, različne spojine. Preostanek vsebuje različne strukturne elemente. Bakterijska celica ne vsebuje jedrskih membran in drugih intracitoplazmatskih membran, ki niso pridobljene iz citoplazmatske membrane. Hkrati so za nekatera prokariota značilne lokalne izbokline glavne ovojnice. Te "izbokline" - mezosomi - opravljajo različne funkcije in delijo bakterijsko celico v funkcionalno različne dele. Vsi podatki, potrebni za vitalno dejavnost, so vsebovani v eni DNA. Kromosom, ki vključuje bakterijsko celico, ima običajno obliko obroča, kovalentno zaprto. Na eni točki je DNA pritrjena na membrano in postavljena v ločeno, vendar ne ločeno od citoplazme, strukture. Ta struktura ima ime "nucleoid". Bakterijski kromosom je daljši od milimetra. Ponavadi je predstavljen v enem izvodu. Z drugimi besedami, prokarioti so skoraj vsi haploidi. Vendar lahko pod določenimi posebnimi pogoji bakterijska celica vsebuje kopije kromosoma.

Practice Known Questions

Stay up to date with your due questions

Complete 5 questions to enable practice

Exams

Exam: Test your skills

Test your skills in exam mode

Learn New Questions

Dynamic Modes

SmartIntelligent mix of all modes
CustomUse settings to weight dynamic modes

Manual Mode [BETA]

Select your own question and answer types
Specific modes

Learn with flashcards
Listening & SpellingSpelling: Type what you hear
multiple choiceMultiple choice mode
SpeakingAnswer with voice
Speaking & ListeningPractice pronunciation
TypingTyping only mode

Biologija- celice - Leaderboard

0 users have completed this course. Be the first!

No users have played this course yet, be the first


Biologija- celice - Details

Levels:

Questions:

86 questions
🇸🇮🇸🇮
Katera celica je to? Značilnosti te celice,
Bakterijska, nima jedra Bakterijska celica vključuje tri obvezne strukture: citoplazmatsko membrano, ribosom in nukleoid. Od membrane na zunanji strani je več plasti. Še posebej je tu sluznica, kapsula, celična stena. Poleg tega se od zunaj razvijejo različne strukture površine: villi, flagella. Citoplazma in membrana sta združena v konceptu "protoplasta". Bakterijska celica z vso vsebino je iz zunanjega okolja omejena s pomočjo membrane. Znotraj, v homogeni frakciji citoplazme, so beljakovine, topna RNA, substrati za izmenjavo reakcij, različne spojine. Preostanek vsebuje različne strukturne elemente. Bakterijska celica ne vsebuje jedrskih membran in drugih intracitoplazmatskih membran, ki niso pridobljene iz citoplazmatske membrane. Hkrati so za nekatera prokariota značilne lokalne izbokline glavne ovojnice. Te "izbokline" - mezosomi - opravljajo različne funkcije in delijo bakterijsko celico v funkcionalno različne dele. Vsi podatki, potrebni za vitalno dejavnost, so vsebovani v eni DNA. Kromosom, ki vključuje bakterijsko celico, ima običajno obliko obroča, kovalentno zaprto. Na eni točki je DNA pritrjena na membrano in postavljena v ločeno, vendar ne ločeno od citoplazme, strukture. Ta struktura ima ime "nucleoid". Bakterijski kromosom je daljši od milimetra. Ponavadi je predstavljen v enem izvodu. Z drugimi besedami, prokarioti so skoraj vsi haploidi. Vendar lahko pod določenimi posebnimi pogoji bakterijska celica vsebuje kopije kromosoma.
Značinsti prokarionske celice
Prokariontska celica je celica, ki sestavlja arheje in bakterije. Velika je od 0,5 do 10 mikrometrov. Od evkariontske celica pa se bistveno razlikuje v tem, da nima jedra. Ne glede na to, da nima jedra, pa seveda ima dedno snov.Ta sicer ni ovita okrog histonov kot pri evkariontih, ampak se nahaja kot nekakšen krožni kromosom. Nima jedernega ovoja, jederca, ednoplazemska retikuluma, golgijevega aparata,mitohondrijev, plastidov, nitaste citoplazemske strukture..DEDNI ZAPIS JE KROŽNO OBLIKOVANA MOLEKULA DNA, NEPOVEZANA Z BELJAKOVINAMI Način delitve je s cepitvijo(delitveno vreteno ni prisotno.)
Značilnosti evkarionske celice
Evkariontska celica je celica, ki sestavlja živali, rastline, glive in protiste. V njej je veliko različnih organelov (nekateri so le v določenih organizmih), ki imajo različne naloge. Glavna značilnost evkariontske celice je jedro . Ostali vsebini celici pravimo citoplazma, tekočini znotraj celice pa citosol. Delijo se s mejozo in mitozo.Plastidi so prisotni samo pri rastlinski celici.
Kateri deli so kaj
Citoplazma je tekočina, biček, ribosomi so pikice, dedna snov je v takih tubah, celična stena je na zunanjosti, celična membrana v notranjosti
Poimenuj
A- jedro B- Kromatin C- jederce D- Jederska ovojnica E- Grob ednoplazemski retikolum F- Gladek ednoplazemski retikolum G- Vakuola inTonoplast H-Vmesni filamenti N-Golgijev aparat M- L-Mitohondrij K-celična membrana J-celična stena I-Plastid(Kloroplast)
Poimenuj
1-Jederce- noter nastaneo ribosomi 2-Jederska ovojnica 3-Ribosomi 4-peroksisom(Peroksisom predstavlja celični predelek, kjer se ustvarja optimalno okolje za različne presnovne reakcije, ki so potrebne za ohranjanje celičnih funkcij in preživetje organizma. Število, velikost in proteinska sestava peroksisomov je različna in odvisna od vrste celic in razmer, v katerih celica živi) 5- Grob Endoplazemski retikolum 6-Golgjev aparat 7-mikrotubul 8-gladek endoplazemski retikolum 9-mitohondrij 10- 11-Citoplazma 12- lizosomi 13-Centrioli
Virus
Veliki od 10-200 nm. Dednina(Dednína, dédina ali genóm je celota dednih informacij nekega organizma, ki obstaja v obliki DNK oziroma pri nekaterih virusih v obliki RNK.), kapsida(Ikozaedrična kapsida adenovirusa Trirazsežni model vijačne kapside Kapsída je beljakovinski plašč virusov, ki obdaja virusni genom in je sestavljen iz kapsomer, urejenih v poliedre ali vijačnico.)Razmnozujejo se le v gostitelju.
Biogeni elementi
Makroelementi(nad 1%)-H,C,O,N,P,K,Ca,Mg.. Mikroelementi -Fe,Cl,Mm, C,J, Co soijine, ki jih sestavljajo biogeni elementi so lahko ORGANSKE(sečnina,metan,beljakovine,lipidi, nukleotidi..) ali ANORGANSKE(NH3, H2O, CO2,NaCl...)
Biološke molekule
So spojine, ki se pojavijo v živih bitjih.
Voda
Je dobro topilo, velika kohezivnost(medmolekulske sile privlačne), je polarna-topna, med vodikoma je 104,5 stopinje, ime medmulekolsko vez- vodikova vez elektrostatski privlak-Tvorijo se ioni, med katerimi vlada privlačna sila, ki ji pravimo elektrostatski privlak. Sesalna sila pri izhlapevanju vleče vodikove vezi skozi rastlino. Hidracijski ovoj-ovoj vodnih molekul okoli nabitih delcev( posledica tega je različno premikanje ionov v celici)
Hidratacija
Razstaplanje NaCl v vodi, ionski kristali se spajajo z vodo
Prosta voda
Ves čas v celici na razpolago za biokemijske reakcije
Vezana voda
Ki v celici ni na voljo za kemijske reakcije
Hidroliza/dehidracija
Hidroliza (iz grščine hydro = »voda« + lysis »ločitev«) je kemijska reakcija, pri kateri se določena spojina razcepi z vodo, pri čemer se v en del vgradi hidroksilna skupina, v drugi pa vodik; molekula vode se namreč tudi cepi, in sicer na vodikov kation (H+) in hidroksilni anion (OH−) Hidrolitično se cepijo določeni polimeri; reakcijo po navadi katalizirajo bodisi kisline (npr. koncentrirana žveplova kislina – H2SO4) bodisi lugi (npr. natrijev hidroksid – NaOH).
Kaj je to
Sečnina ali urea je organska spojina, ki pri številnih živalih, vključno s človekom, predstavlja končni presnovek metabolizma dušikovih spojin (npr. presnova aminokislin v t. i. ciklusu sečnine). Organizem na ta način izloča amonijak, ki bi sicer v prosti obliki bil toksičen. Tvori se zlasti v jetrih, izloča pa s sečem. V čisti obliki se sečnina nahaja kot bela, kristalinična in nestrupena trdnina brez vonja.
Kaj je to
Amínokislína je v kemiji na splošno vsaka molekula, ki vsebuje tako aminsko (–NH2) kot karboksilno (–COOH) funkcionalno skupino. V biokemiji se ta krajši in splošnejši termin pogosto uporablja za α-aminokisline – aminokisline, pri katerih sta aminska in karboksilna skupina vezani na isti ogljikov atom. Amínokislínski ostanek je, kar ostane od aminokisline, ko se odcepi molekula vode pri nastanku peptidne vezi.
Kaj je to
Fosfolipíd je molekula, predstavnik polarnih maščob. Te so po zgradbi podobne trigliceridom ali pravim maščobam. Sestavljena je iz štirih sestavin: na alkoholu (pri fosfogliceridih je to glicerol, pri sfingomielinu pa sfingozin) sta zaestrena dva radikala maščobnih kislin, na tretjem mestu pa je zaestrena fosforjeva kislina, nanjo pa je vezan še drugi alkohol. Fosfolipidi so skupaj z glikolipidi in holesterolom poglavitni gradniki celičnih membran in sestavljajo lipidno dvojno plast.
Kaj je to
Glukoza (D-glukoza; tudi grozdni sladkor, dekstroza, krvni sladkor) je enostavni sladkor (monosaharid) z molekulsko formulo C6H12O6. V mislih imamo D-glukozo. Njen optični izomer L-glukoza se ne pojavlja v naravi.
Kaj je to
Nukleotidi so osnovni gradniki nukleinskih kislin DNK in RNK. Nukleotid je sestavljen iz sladkorja (pentoze), dušikove baze in fosfatne skupine. Prikaz zgradbe riboze in 2'-deoksiriboze Sladkorna komponenta nukleotida se med DNK in RNK malenkostno razlikuje. V DNK je prisotna 2'-deoksiriboza, v RNK pa riboza. Na sladkor je preko N-glikozidne vezi vezana dušikova baza. Ta je lahko adenin (v DNK ali RNK), gvanin (v DNK ali RNK), citozin (v DNK ali RNK), timin (samo v DNK) in uracil (samo v RNK). Sladkor in dušikova baza skupaj tvorita nukleozid, če pa je na sladkor vezana še fosfatna skupina, dobimo nukleotid. Nukleotidi se povezujejo v nukleotidno verigo (nukleinsko kislino) preko fosfodiesterskih vezi, natančneje: 3'-OH skupina enega nukleotida se poveže s 5'-fosfatno skupino naslednjega nukleotida
Biomonomeri se povežejo v biopolimere
Monomere so spojine z mahno molekulsko maso in se povežujejo v POLIMERE, ki imajo večjo molekulsko maso.
Polimerizacija
Je združevanje monomerov v polimere.
(Poli)kondenzacija-
- če se med polimerizacijo odceplja voda.
Hidroliza
-razpad polimera na monomere ob vezavi vode.
4 najpomemnejše skupine snovi, pomembne za organizme
BELJAKOVINE (PROTEINI) OGLJIKOVI HIDRATI JEDRNE KISLINE(NUKLEINSKE KISLINE) MAŠČOBE (LIPIDI)
Ogljikovi hidrati
ENERGETSKA ZALOGA: škrob in glikogen SPROTEN VIR ENERGIJE : fruktoza, glukoza GRADBENI MATERIAL: hitin, celuloza GRADBENA ENOTA (DNA,RNA, ribocimi) OZNAČEVALCI (na površini celice)
Monosaharidi
3 (trioze) ali 7 (heptoze) – štev. C atomov 5 (pentoze) – riboza, deoksiriboza 6 (heksoze) – glukoza, fruktoza, galaktoza Vsi monosaharidi s 5 ali več C-atomi so v raztopinah večinoma v ciklični obliki
Nastanek glikozida (glikozidne vezi)
Kondenzacijska polimerizacija- dehidracija Rezultat prizadevanj, da bi izdelali umetno svilo, so poliamidi. Poliamidi nastanejo pri kondenzacijski polimerizaciji, kjer se ob združevanju dveh različnih monomerov izloči majhna molekula (npr. voda, vodikov klorid ...). Eden od možnih parov monomerov poliamida sta lahko diamin in dikarboksilna kislina.
Polisaharidi
Polisaharidi so polimerne strukture ogljikovih hidratov, kjer so posamezne enote (mono- ali disaharidi) povezane z glikozidno vezjo. Take strukture so večinoma linearne, velikokrat pa se pojavijo tudi različne stopnje razvejanja. Polisaharidi so med seboj večinoma strukturno heterogeni, vsebujoč manjše modifikacije ponavljajočih se enot. Lastnosti makromolekul se lahko precej razlikujejo od lastnosti njihovih gradnikov. Le-te so lahko amorfne ali celo netopne v vodi.[1][2] Ko so vse monosaharidske enote v polisaharidu enakega tipa, se polisaharid imenuje homopolisaharid, ko pa je v polisaharidski makromolekuli vključen več kot en tip monosaharida, se tak polisaharid imenuje heteropolisaharid. Med polisaharide štejemo škrob in glikogen, oba v naravi igrata vlogo shranjevanja energije, ter celulozo in hitin, oba imata v naravi strukturno vlogo. Splošna formula polisaharidov je Cx(H2O)y, kjer je x po navadi število med 250 in 2500. Glede na to, da polimerno osnovo polisaharida predstavljajo največkrat monosaharidi s šestimi ogljiki, se formula polisaharidov lahko predstavi tudi kot (C6H10O5)n, kjer je 40≤n≤3000.
To poglej
In se nauči
REZERVNI POLISAHARIDI
Škrob (amiloza in amilopektin) Glikogen v jetrnih in mišičnih c. živali, glive Škrob Škrob je mešanica dveh vrst polimerov; amiloze (15-20%) in amilopektina (80-85%). Amiloza je sestavljena iz linearne verige več sto glukoznih enot, amilopektin pa je razvejana molekula, sestavljena iz glavne, linearne verige glukoznih enot ter iz stranskih, razvejanih verig, ki so povezane z glavno verigo z alfa(1-6) vezmi. Razvejitev se zgodi na vsakih 25-30 glukoznih enot glavne verige. Škrob je netopen v vodi. Metabolizirajo se lahko s hidrolizo, ki jo katalizirajo encimi amilaze. Amilaze razbijejo alfa-povezave (glikozidne vezi). Ljudje ter ostale živali imajo amilazo, zato lahko prebavljajo škrob. Krompir, riž, pšenica in koruza so glavni viri škroba v človeški prehrani. Tvorba škroba v rastlinah igra vlogo shranjevanja glukoze. Glikogen Glikogen Glikogen je polisaharid, ki ga najdemo v živalih in je sestavljen iz razvejanih glukoznih enot. Glikogen se od amilopektina razlikuje po tem, da ima več razvejitvenih mest (približno na vsakih 10 glukoznih enot glavne verige). Zaloge glikogena se nahajajo v jetrih in mišicah.
STRUKTURNI POLISAHARIDI
Celuloza Strukturne komponente rastlin so večinoma zgrajene iz celuloze. Les je pretežno iz celuloze in lignina, medtem ko sta papir in bombaž sestavljena skorajda samo iz celuloze. Celuloza je polimer, sestavljen iz ponavljajočih se glukoznih enot, medsebojno povezanih z beta-povezavami. Ljudje in večina drugih živali ne vsebujejo celulaze, encima, sposobnega razgradnje beta-povezav, zato niso sposobni prebaviti celuloze. Določene živali so zmožne prebaviti celulozo, ker so v njihovem prebavnem sistemu bakterije sposobne hidrolize beta-povezav med glukoznimi enotami. Tipični predstavniki teh živali so termiti. Hitin Hitin je eden izmed najbolj pogostih materialov prisotnih v živem svetu. Je biološko razgradljiv v naravnem okolju. Njegovo razgradnjo lahko katalizirajo encimi hitinaze, ki jih izločajo mikroorganizmi, kot so bakterije in glive, ali proizvajajo določene rastline. Nekateri od teh mikroorganizmov vsebujejo receptorje, občutljive na enostavne sladkorje, ki nastanejo pri razgradnji hitina. Če zaznajo hitin, začno mikroorganizmi proizvajati encime, ki razgradijo hitinsko glikozidno vez in s tem hitin na enostavne sladkorje ter amonijak.
STRUKTURNI POLISAHARIDI
Prisotni na zunanji strani celice (delno nastanejo v njej): Celuloza (rastline- zaščitna celična stena) Pektin (rastline- del celične stene) Hitin (členonožci- zaščita, glive- celična stena) Mukopolisaharidi (živali- želatinozna prevleka, del vezivnega tkiva, hrustanca in kit) Peptidoglikani (celična stena bakterij)
Primeri
Primeri : maščobe trde (mast) tekoče (olje) voski Hidrofobni (večina jih je nepolarnih) Med njimi ni makromolekul (polimerov) Iz biološkega vidika pomembni: maščobe, fosfolipidi in steroidi.
Maščobe Poimenuj dele te strukturne formule
Maščobe v prehrani vsebujejo predvsem trigliceride: glicerol (alkohol) + 3 maščobne kisline hidrofobna glava in rep Pri večini organizmov so maščobe najpomembnejši dolgoročni vir energije Vsebujejo (v ke vezeh) dvakrat več energije kot ogljikovi hidrati V celici v obliki kapljic
Nasičena/ nenasičena maščobna kislina
Nasičene maščobne kisline v alifatski verigi nimajo nobenih dvojnih vezi ali drugih funkcionalnih skupin. Izraz »nasičen« se nanaša na vodik v smislu, da ima vsak atom ogljika z izjemo tistih v karboksilni skupini (-COOH) vezanih kolikor je le mogoče veliko atomov vodika. Z drugimi besedami, na atom ogljika na oddaljenem (ω) koncu verige so vezani trije atomi vodika (CH3-), na ostale atome ogljika v verigi pa po dva (-CH2-). Nasičena maščobna kislina (vsebuje samo enojne vezi med C atomi) Nenasičena maščobna kislina ( vsebuje v C ogrodju poleg enojnih še dvojne vezi) Nasičene maščobe Trdne pri sobni temperaturi, npr.: maslo, loj... Nenasičene maščobe Pri sobni temperaturi večinoma tekoče, npr. ribje olje, rastlinska olja...
FOSFOLIPIDI
Fosfolipidi pomembna sestavina celičnih membran na glicerol imajo namesto ene maščobne kisline vezano fosfatno skupino, ki ima negativni naboj Na fosfatno skupino se lahko vežejo različne skupine, ki so nabite ali polarne Fosfolipíd je molekula, predstavnik polarnih maščob. Te so po zgradbi podobne trigliceridom ali pravim maščobam. Sestavljena je iz štirih sestavin: na alkoholu (pri fosfogliceridih je to glicerol, pri sfingomielinu pa sfingozin) sta zaestrena dva radikala maščobnih kislin, na tretjem mestu pa je zaestrena fosforjeva kislina, nanjo pa je vezan še drugi alkohol. Fosfolipidi so skupaj z glikolipidi in holesterolom poglavitni gradniki celičnih membran in sestavljajo lipidno dvojno plast. Glava je električno nabita, nepolarna repa pa nimata električnega naboja. Glava privlači nasprotno nabite dele vodnih molekul, zato se v vodi topi. Glava je torej hidrofilna. Nepolarna repa pa nimata naboja, zato sta hidrofobna – v vodi se ne topita in molekule vode se nanju ne vežejo.
FOSFOLIPIDI 2
V vodnem okolju se molekule fosfolipidov samodejno uredijo v fosfolipidni dvosloj. Hidrofilne glave fosfolipidov so v obeh slojih obrnjene proti vodi, hidrofobni repi obeh slojev pa so skupaj v sredici dvosloja – torej so orientirani tako, da niso izpostavljeni vodi, saj se v njej ne topijo. V celični membrani so v fosfolipidni dvosloj vrinjene še beljakovine. Liposomi-Liposomi ali lipidni vesikli so sferične strukture, zaključene same vase, ki so sestavljene iz lipidnih dvoslojev. V svoji notranjosti zadržujejo del topila, po katerem prosto plavajo. Njihove velikosti se gibljejo od 20 nm do 4 μm. Sestavljeni so iz enega (enoslojni liposomi) ali več lipidnih dvoslojev, ki so urejeni koncentrično in vsebujejo enako število prostorov z vodo (večslojni liposomi)
Steroidi
Hidrofobni vsebujejo štiri ogljikove obroče Eden od pomembnih steroidov je holesterol, ki je pri živalih in človeku sestavina celične membrane. Je tudi izhodna spojina, iz katere v telesu vretenčarjev, tudi človeka, nastajajo spolni hormoni, kot sta estradiol in testosteron. Anabolični steroidi (sintetična različica testosterona) – uporaba za doping
NUKLEINSKE KISLINE
So naravni polimer (zgrajen iz veliko enot- monomerov) monomer se imenuje nukleotid Nukleinska ali jedrna kislina je velemolekula, sestavljena iz monomerov, imenovanih nukleotidi. Jedrne kisline so nosilke dednih informacij v celici. Najpogostejši vrsti jedrih kislin so deoksiribonukleinske kisline (DNK) in ribonukleinske kisline (RNK). Prisotne so v vsem živem svetu; nahajajo se v vseh celicah in tudi v virusih. Prvi jih je odkril Friedrich Miescher leta 1871. Naloga nukleinskih kislin je prenos dednih informacij iz materinske celice na dve hčerinski celici. Osnovni gradniki nukleinskih kislin so nukleotidi, ki so sestavljeni iz fosfatnega ostanka, sladkorja (tj. riboze pri RNK in deoksiriboze pri DNK) ter dušikove organske baze, po kateri dobijo nukleotidi tudi ime. Pri DNK so te baze adenin, gvanin, citozin in timin, pri RNK pa se namesto timina nahaja uracil. Med seboj se po Watson-Crickovem modelu vedno povezujeta skupaj z vodikovimi vezmi adenin in timin (uracil) ter gvanin in citozin.
Fosfatna skupina PO4
Anorganski fosfati so soli fosforne kisline. V teh spojinah lahko vidimo fosfatno skupino, pritrjeno na kovinski kation. Zato fosfatna skupina deluje kot anion. Skupni naboj tega aniona je -3. To kaže, da lahko ta anion sodeluje pri tvorbi monobaznih, dvobaznih in tribaznih soli. Fosfatna skupina ima tetraedrično razporeditev. Anorganski fosfati se naravno pojavljajo kot soli elementov 1. skupine. na primer: natrij (Na), kalij (K), kalcij (Ca) itd.
Sladkor- katera slika je to
Riboza-Nukleotidi so osnovni gradniki nukleinskih kislin DNK in RNK. Nukleotid je sestavljen iz sladkorja (pentoze), dušikove baze in fosfatne skupine. Prikaz zgradbe riboze in 2'-deoksiriboze Sladkorna komponenta nukleotida se med DNK in RNK malenkostno razlikuje. V DNK je prisotna 2'-deoksiriboza, v RNK pa riboza.
Sladkor- kaera slika je to
Deoksiriboza Nukleotidi so osnovni gradniki nukleinskih kislin DNK in RNK. Nukleotid je sestavljen iz sladkorja (pentoze), dušikove baze in fosfatne skupine. Prikaz zgradbe riboze in 2'-deoksiriboze Sladkorna komponenta nukleotida se med DNK in RNK malenkostno razlikuje. V DNK je prisotna 2'-deoksiriboza, v RNK pa riboza. Na sladkor je preko N-glikozidne vezi vezana dušikova baza. Ta je lahko adenin (v DNK ali RNK), gvanin (v DNK ali RNK), citozin (v DNK ali RNK), timin (samo v DNK) in uracil (samo v RNK). Sladkor in dušikova baza skupaj tvorita nukleozid, če pa je na sladkor vezana še fosfatna skupina, dobimo nukleotid. Nukleotidi se povezujejo v nukleotidno verigo (nukleinsko kislino) preko fosfodiesterskih vezi, natančneje: 3'-OH skupina enega nukleotida se poveže s 5'-fosfatno skupino naslednjega nukleotida.
ORGANSKE DUŠIKOVE BAZE
Dušikove baze so aromatske heterociklične organske spojine, ki vsebujejo dušikove atome, ki sodelujejo pri nastajanju nukleotidov. Plod združitve dušikove baze, pentoza (tj. Sladkor s 5 atomi ogljika) in fosfatne skupine, nukleotidi, so molekularne enote, ki sestavljajo DNA in RNA nukleinskih kislin.
DNA, RNA
Razlike
DNA, RNA NUKLEOTIDI
NUKLEOTIDI SE POVEZUJEJO zaporedno s kovalentnimi (fosfodiestrskimi) vezmi komplementarne baze z vodikovimi vezmi
BELJAKOVINE
Najštevilčnejše organske molekule V vsaki celici je do 5000 različnih beljakovin Vsakodnevno potrebujemo 1 g beljakovin/ kg telesne mase Pomanjkanje beljakovin vodi do motenega razvoja manjšanje mišične mase poslabšanje presnove nenehni občutek lakote pogostejše okužbe
Hemoglobin
Prenaša kisik po krvi
Mioglobin
Skladišči kisik v mišicah
Fibrinogen
Omogoča strjevanje krvi
Fitokromi
Omogočajo obračanje rastlin proti svetlobi
Beljakovine v plasšču virusa
So povzročitelji mnogih bolezni
Opsin
Je del vidnega pigmenta v očeh, občutjiv na svetlobo
Naočarkin strup
Zavre delovanje živčevja
Vazopresin
Je hormon, ki uravna krvni tlak
Protitelesa
So zaščitne beljakovine
Antigeni
Tuje beljakovine, ki v telesu sprožijo imunski odgovor
Keratin
V luskah, rogovih, kopitih, nohtih
Kolagen
V vezivnem tkivu kože in kit
Pepsin in lipaza
Prebavna encima v prebavilih za razgradnjo beljakovin in maščob
Naloge beljakovin
Naloge beljakovin: - nekatere so gradniki: Kolagen in elastin sta dve dolgi molekuli, ki sta med kožnimi celicami. Naloga kolagena je, da daje koži čvrstost, naloga elastina pa da daje elastičnost. Poleg teh dveh poznamo še npr. keratin, ki je v laseh, nohtih in koži ter preprečuje oziroma omejuje izhlapevanje vode. - nekatere so encimi (o njihovi nalogi si preberi na strani o encimih) - nekatere so hormoni: npr. inzulin - nekatere so transportne, torej nekaj prenašajo: Hemoglobin je velika molekula v krvi, ki nase veže kisik. Mioglobin pa je tudi velika molekula, ki nase veže kisik. Razlika je le v tem, da je mioglobin hrani kisik v mišicah. - nekatere so protitelesa, torej varujejo naše telo pred boleznimi - nekatere so krčljive, nahajajo se v mišicah: npr. aktin in miozin - nekatere so strupi/toksini, npr. pri kačah
Zgradba beljakovin
NAVODILO O ZGRADBI JE ZAPISANO V DNA OSNOVNA ENOTA BELJAKOVIN JE AMINOKISLINA ZGRADBA BELJAKOVINE JE ODVISNA OD ZAPOREDJA IN ŠTEVILA AMINOKISLIN AK SO ZGRAJENE IZ OGLJIKA, VODIKA, KISIKA, DUŠIKA, (ŽVEPLA)
Aminokisline
Amínokislína je v kemiji na splošno vsaka molekula, ki vsebuje tako aminsko (–NH2) kot karboksilno (–COOH) funkcionalno skupino. V biokemiji se ta krajši in splošnejši termin pogosto uporablja za α-aminokisline – aminokisline, pri katerih sta aminska in karboksilna skupina vezani na isti ogljikov atom. Amínokislínski ostanek je, kar ostane od aminokisline, ko se odcepi molekula vode pri nastanku peptidne vezi. aminoskupina – NH2 karboksilna skupina –COOH
AMINOKISLINE 2
Živali in človek lahko sintetizirajo le polovico aminokislin. Esencialne aminokisline https://sl.wikipedia.org/wiki/Esencialne_aminokisline -9 (lat. essentialis – bistven, neogiben): Fenilalanin, metionin, triptofan, valin, levcin, izolevcin, treonin, histidin, lizin- hrana Večina živalskih beljakovin vsebuje vse aminokisline; popolne beljakovine Nekatere živalske in še zlasti rastlinske beljakovine ne vsebujejo vseh esencialnih aminokislin; nepopolne beljakovine.
Kaj se zgodi v vodnih raztopinah s A. K.
V vodnih raztopinah sta tako amino kot karboksilna skupina ionizirani in ju zato zapišemo
S katerimi vezmi se povezujejo A. K
Aminokisline se med seboj povezujejo s PEPTIDNIMI VEZMI
BELJAKOVINE – PROTEINI - PROTEIDI
Enostavne beljakovine ali proteini (samo iz ak ) sestavljene beljakovine ali proteidi imajo poleg ak vezan še nebeljakovinski del (sladkor, nk, barvila, vitamine, kovinske ione )
Struktura beljakovine
PRIMARNO STRUKTURO BELJAKOVIN določa zaporedje AK v beljakovini. To zaporedje določa obliko in delovanje beljakovine. SEKUNDARNA STRUKTURA BELJAKOVIN nastane z zvijanjem in gubanjem osnovne primarne verige AK, posamezni deli verige se povežejo med seboj z vodikovimi vezmi (med C=O in N-H skupinami). TERCIARNA STRUKTURA BELJAKOVIN nastane z dodatnim zvijanjem in gubanjem verige, deli se med seboj povežejo še z novimi disulfidnimi mostički (ionski privlak, vodikova vez, kovalentna vez). KVARTARNA STRUKTURA BELJAKOVIN nastane, ko se med seboj poveže več polipeptidnih verig.
ZNAČILNOSTI BELJAKOVIN
DENATURACIJA Pri segrevanju nad 60◦ C ali pri delovanju nekaterih kemikalij (detergenti, alkohol,..) beljakovina izgubi svojo obliko in s tem ne more več opravljati svoje naloge. Ločimo: reverzibilna ali povratna denaturacija ireverzibilna ali nepovratna denaturacija = koagulacija
Naloge membrane
NALOGE: Membrane ločujejo celico od okolja in znotraj celice v različne celične predele,omogočajo prostorsko ločitev različnih procesov (sinteza lipidov in proteinov, prenos energije v mitohondrijih...) in omogočajo izbirno izmenjavo snovi
Zgradba membrane
Celice lahko aktivno spreminjajo kemijsko sestavo membrane in s tem vzdržujejo njeno fluidnost ne glede na nihanje temperature (model tekočega mozaika) ob sliki poimenuj dele celice
Fosfolipidi
GLICEROL (FOSFOGLICERIDI) /SFINGOZIN (SFINGOMIELINI) http://ibk.mf.uni-lj.si/teaching/biokemija1/predavanja/predavanje18R13.pdf
Holesterol
Uravnava prepustnost in fluidnost membrane Deluje kot antioksidant Prekurzor steroidnih hormonov Zmanjšuje prepustnost za H+ in Na+ ione
GLIKOLIPIDI
Na zunanji strani lipidnega dvosloja, vir energije, imajo pa tudi vlogo genskih označevalcev pri prepoznavanju med celicami.
MEMBRANSKE BELJAKOVINE
INTEGRALNE /PERIFERNE (TERCIARNA ZGRADBA) Ciklooksigenaza Citokrom P450 Transmembranske beljakovine‎ (1 K, 2 S) naloge skozi celično membrano prenašajo organske molekule in ione - receptorji na celični površini zaznajo ekstracelularne signale in sprožijo specifične poti v celici - adhezijske molekule skrbijo za stik med celicami
PREPUSTNOST MEMBRANE
Membrana snovi ne prepušča enako. Za nekatere je PREPUSTNA aliPERMEABILNA, za druge pa NEPREPUSTNA ali NEPERMEABILNA.Prepustnost je odvisna od:1.Velikosti in naboja molekul ter ionov,2.lastnosti membrane.1. SNOVI, KI PREHAJAJO SKOZI LIPIDNI DVOSLOJO2, N2, CO2Majhne organske molekule (npr. glicerol, sečnina)Večje nepolarne molekule, topne v lipidihPrehajajo skozi drobne vrzeli med fosfolipidnimi molekulami.2. SNOVI, KI PREHAJAJO SKOZI PREHODE IZ BELJAKOVINSKIH MOLEKULPolarni delci (npr. ioni H+, HCO3-, Ca2+, Cl- ...)Večje polarne molekule (npr. monosaharidi, disaharidi,aminokisline - večina snovi, ki nastanejo pri celičnemmetabolizmu)Polarne snovi zelo težko prehajajo skozi lipidni dvosloj, ker niso topne vhidrofobnem (nepolarnem) delu lipidnega dvosloja. Ta lastnost je za celicozelo pomembna. Ker pa jih celica nujno potrebuje za obstoj, morajoprehajati na posebnih mestih v membrani, ki so iz beljakovin.Z njihovo pomočjo celica natančno selekcionira, katere snovi bodo prešleskozi membrano. Vse membrane so torej IZBIRNO PREPUSTNE aliSELEKTIVNO PERMEABILNE.
Kako prehajajo snovi skozi membrano
Snovi prehajajo skozi celično membrano na dva načina:PASIVNO – na 3 načine, ni potrebna energija, saj prehajanjepoteka v smeri koncentracijskega gradienta1.skozi lipidni dvosloj2.skozi odprtine (pore) KANALSKIH BELJAKOVIN ali KANALČKI –prehodi teh beljakovin so hidrofilni in obloženi z vodnimimolekulami, skoznje prehajajo predvsem ioni3.skozi posebne beljakovine MEMBRANSKE PRENAŠALCE – obvezavi delca nanj se njegov prehod skozi membrano pospeši –POSPEŠENA DIFUZIJAdelec zaobjamejo in potujejo z njim skozi membranooblikujejo skozi membrano prepusten prehodAKTIVNO – potrebna je energija, porablja se ATP (adenozintrifosfat), saj poteka v nasprotni smeri koncentracijskegagradienta, poteka lahko le v živih celicah1.skozi MEMBRANSKE ČRPALKE – encim, ki pospešuje cepljenjeATP, sproščeno energijo pa izkorišča za prenašanje snovi,nekatere črpajo 2 vrsti delcev hkrati
DIFUZIJA
DIFUZIJA je gibanje v smeri padajočega KONCENTRACIJSKEGA GRADIENTA(tj. v smeri postopnega padanja koncentracije, iz območja z nižjokoncentracijo na območje z višjo) , ki poteka zaradi razlike v koncentracijisnovi ter zaradi kinetične energije delcev topljenca
OSMOZA
OSMOZA je selektivna difuzija, pri kateri prehaja skozi membrano le topilo.Pravimo tudi, da je osmoza difuzija topila skozi polprepustno membrano. Sila, ki zaradi koncentracijskih razlik povzroči dvig stolpca, je OSMOTSKITLAK. Osmotski tlak je večji, ko je večja koncentracijska razlika medsladkornimi molekulami na obeh straneh membrane, saj je takrat tudikoncentracijska razlika med topilom večja.Sila, ki omogoča vodni tok skozi membrano, je VODNI POTENCIAL. To jezmožnost, da celica z difuzijo oddaja in sprejema vodo. Na stranimembrane, kjer so raztopljene molekule topljenci ali drugi delci, ki vežejovodo, je vodni potencial nizek, na drugi strani, kjer je topilo čisto, pa visok.OSMOMETER je naprava za merjenje osmotskega tlaka.
Plazmoliza, turgor in citoliza so odraz osmotskih pojavov1. CELICA V HIPOTONIČNEM OKOLJU
Celice se pogosto znajdejo v raztopinah, v katerih je raztopljenih manjsnovi, kot jih je v celici (membrane večkrat neprepustne za snovi, kinastajajo v živih celicah). Takrat je koncentracija vode zunaj celice višja, torej je celica v HIPOTONIČNI ali HIPOOSMOTSKI raztopini, zato vodapospešeno prehaja vanjo. Kadar vdira voda v celico hitreje, kot iz njeizhaja, se prostornina veča. Če se celica znajde v skrajno hipotonični raztopini (voda), vdira ta vanjo šehitreje in celica še bolj nabreka. a) Živalske celice lahko v takem primeru tako nabreknejo, da nazadnjepočijo (od okolja jih ločuje le nežna celična membrana). Ta pojavimenujemo celični razpad ali CITOLIZA.HEMOLIZA je razpad rdečih krvničk v bolj razredčeni (hipotonični)raztopini, kot je krvni serum. V bolj koncentrirani (hipertonični) raztopini seskrčijo.b) Rastlinske celice obdaja močna, neživa celična stena, ki navadnozdrži velik tlak in ne poči. Tako zdržijo rastlinske celice tudi v zelorazredčenih tekočinah v okolju, npr. kadar dežuje. Notranjost rastlinskihcelic je velikokrat hipertonična glede na okoliško tekočino. Zaradi osmozev celico doteka voda, tlak na celično steno pa se poveča. Ta tlak seimenuje TURGORSKI TLAK ali TURGOR. Pojav turgorja je pomemben prizelnatih rastlinah, ker postanejo nabreknjene celice tako napete, da secelotna rastlina vzravna. Če celice izgubljajo vodo, ki vzdržuje turgorskitlak, rastline venejo.
2. CELICA V IZOTONIČNEM OKOLJU
Da ne prihaja do citolize, morajo biti živalske celice v večini vIZOTONIČNEM ali IZOOSMOTSKEM okolju.To pomeni, da je številoosmotsko aktivnih delcev, raztopljenih v medceličnini, enako številuosmotsko aktivnih delcev v citoplazmi celic (v celico povprečno prehajaenako število vodnih molekul kot iz nje).Živali izotonično okolje dosežejo zzunanjimi telesnimi površinami iz zaščitnih krovnih tkiv ali neprepustnimza vodo. Poleg tega v notranjosti telesa vzdržujejo stalni koncentracijosnovi zunaj celic.
3.CELICA V HIPERTONIČNEM OKOLJU
Če se celica znajde v okolju, v katerem je koncentracija topljenca višja kotkoncentracija znotraj nje, pravimo, da je celica v HIPERTONIČNI aliHIPEROSMOTSKI raztopini. V tem primeru začne zaradi osmotskih procesovcelica izgubljati vodo in njena prostornina se manjša. Večja koncentracijatopljenca zunaj celice pomeni večje zmanjšanje prostornine celice.Pri rastlinskih celicah poteka proces zmanjševanja prostornine takodolgo, da se celica ter njena vakuola močno skrčita in membrana odstopiod celične stene. Ta pojav se imenuje PLAZMOLIZA. Če celice prenesemonazaj v hipotonično okolje, se začne obraten proces DEPLAZMOLIZA
Kako prehajajo večje snovi skozi celico
Večje količine snovi prehajajo skozi membrano zendocitozo in eksocitozo ENDOCITOZA je proces, ko celica zajame večje količine snovi zunaj nje. Čepri tem zajame trdne delce, govorimo o celičnem požiranju aliFAGOCITOZI, če zajame tekočino, pa o celičnem pitju ali PINOCITOZI.Intenzivna je na primer pri belih krvničkah, ki požirajo bakterije.EKSOCITOZA je nekakšen nasproten proces od endocitoze.Z njo celicaizloča večje količine uporabnih snovi, ki so se v celici sintetizirale innerabne razkrojke presnove ali metabolite, ki so zbrani v izločalnihmehurčkih (sekrecijskih vakuolah ali veziklih).
HIPERTONIČNO OKOLJE
Koncentracija vode v celici višja kot v okolju- voda prodira iz celice
A)POTOVANJE TOPLJENCEV
A1)SKOZI FOSFOLIPIDNI DVOSLOJ: zlahka prehajajo majhne molekule O2, CO2 in N2, tudi majhne organske molekule, kot sta glicerol in sečnina od večjih molekul brez težav prehajajo tiste, ki so topne v lipidih zelo težko prehajajo polarni delci (H+, Na+, K+, Ca2+ , Cl-) najtežje prehajajo večje polarne molekule (monosaharidi, disaharidi, aminokisline)
HIPOTONIČNO OKOLJE
Koncentracija vode v celici nižja kot v okolju - voda prodira v celico
PLAZMOLIZA/ DEPLAZMOLIZA
-celica zelo mlahava -turgorski tlak je nič -močno venenje rastline -protoplast odstopi od celične stene (plazmoliza)